Lahko rečemo, da motnje hranjenja spadajo med sodobnejše bolezni, a se jih kljub temu v raznih virh omenja že stoletja nazaj. Te motnje predstavljajo duševni oziroma čustveni problem in se navzven kažejo kot spremenjen odnos do hrane, s katerim želi oseba zatreti svoje duševne oziroma čustvene težave.
Motnje hranjenja so zelo povezane s samopodobo posameznika in njegovim samospoštovanjem.
Vzroki motenj hranjena
Vzroki motenj hranjenja so zelo raznoliki. Veliko je povezano z družinskim okoljem in vzgojo, ne le na področju prehranjevanja, ampak v enaki meri tudi na področju medosebnih odnosov in samopodobe.
Tako med dejavnike tveganja prištevamo odnos staršev do hrane, morebitno nasilje v družini, odnose med starši, podrt sistem vlog v družini, uporabo hrane kot vzgojni pripomoček in podobno.
Velik dejavnik je poleg družine tudi družba, ki lahko s svojimi merili idealne podobe posameznika prisili k drugačnemu, precej samokritičnemu odnosu do lastnega telesa, zaradi katerega se pri posamezniku spremeni odnos do prehranjevanja.
S motnjami hranjenja so povezani tudi biološki dejavniki tveganja (na primer zgodnja debelost), ki lahko še okrepijo negativen vpliv družbe na samopodobo.
Motnje hranjenja se danes pojavljajo tako pri moških kot pri ženskah, čeprav so bile ta stanja na začetku bolj povezovana z ženskim spolom. Še vedno sicer velja, da je več žensk z motnjami hranjenja kot moških, a se razmerje spreminja.
Poznamo več vrst motenj hranjenja, ki opredeljene kot duševne bolezni in se razlikujejo od motenj prehranjevanja, ki jih lahko v določenih primerih razumemo tudi kot nekakšno predstopnjo motenj hranjenja.
Anoreksija
Anoreksija (anorexia nervosa) nastaja postopoma, velikokrat pa se pojavi iz prehoda iz otroštva v adolescenco. Poglavitna dejavnika tveganja za anoreksijo sta negativna samopodoba in nizka stopnja samospoštovanja, ki vodita v strah pred debelostjo ter posledično intenzivno načrtno izgubljanje telesne teže.
Anoreksija pogosto nastane kot nenadzorovano nadaljevanje morebiti povsem nedolžnega namena izgube nekaj kilogramov telesne teže, ki zaradi prej omenjenih dejavnikov eskalira.
Od tu naprej bolnik stremi k popolnemu nadzoru zaužite hrane in vzdrževanju čim nižje telesne teže s pomočjo zavračanja hrane in prekomerno telesno aktivnostjo (restriktivna oblika anoreksije) ali pa načrtnim bruhanjem ter zlorabo odvajal (purgativna oblika anoreksije).
Bulimija
Bulimija (bulimia nevrosa) se pojavlja kasneje kot anoreksija - v prehodu v odraslo obdobje in je ponavadi prisotna pri osebah z ustrezno ali malo povečano telesno težo.
Pri bulimiji gre za izmenjevanje obdobij prenajedanja in načrtnim zmanjševanjem telesne teže. Prav tako kot pri anoreksiji je bolnik obremenjen s svojo zunanjo podobo ter strahom pred debelostjo.
Oseba z bulimijo vnaša v telo ob prenajedanju neizmerno več kot povprečen posameznik.
Posamezno prenajedanje se velikokrat konča šele z bolečinami v želodcu in občutkom krivde, ki jima, ko je to mogoče, sledijo ukrepi za zmanjševanje telesne teže (bruhanje, uporba diuretikov ali odvajal, prekomerna telesna aktivnost, ...).
Prav tako kot pri anoreksiji poznamo purgativni tip bulimije, ki je zastopan v večini primerov, in nepurgativni tip (stradanje, pretirana telesna aktivnost, odklanjanje hrane kot protiukrep prenajedanju). Bulimija je pogosto povezana z depresijo.
Kompulzivno prenajedanje
Kompulzivno prenajedanje (ang. binge eating disorder) je motnja hranjenja, ki se zelo pogosto pojavlja kasneje v življenju, med 35. in 45. letom.
Pogosto se pojavlja pri debelejših posameznikih in se v določenih primerih povezuje z bulimijo in anoreksijo.
Ta motnja pomeni predvsem nenormalno prenajedanje s hrano, pri katerem ima oseba občutek izgube nadzora.
Obdobja prenajedanja se pri tej motnji ponavljajo, a jim ne sledijo obdobja ukrepov za zmanjševanje telesne teže, kar vodi v pridobivanje na telesni teži.
Ortoreksija
Na tem mestu velja omeniti še novejšo obliko motenj ortoreksijo, ki je močno povezana z vsemi zgoraj naštetimi motnjami.
Ortoreksija je okupacija s pravilno oziroma zdravo prehrano, ki preraste v obsedenost in prične življenje posameznika v življenju omejevati.
Pri ortoreksiji gre predvsem za popolno podrejanje svojega življenja in tudi življenja ljudi okoli sebe zdravemu prehranskemu režimu. Osebe z ortoreksijo svoji prehrani podrejajo svoj vsakdan.
Pogosto razmišljajo o hrani in si jedilnike pripravljajo daleč vnaprej. Takšni posamezniki zavračajo hrano, ki je ne pripravijo sami ali niso prepričani o njenih sestavinah.
Prehrana lahko takšne posameznike celo začne odmikati od družbe, saj jim je prehrana bolj pomembna in jim jemlje veliko časa, nenazadnje pa tudi denarja.
Zdravljenje motenj hranjenja
Vsako zdravljenje motenj hranjenja zahteva osebno predanost in odločenost posameznika, hkrati pa tudi razumevanje in podporo okolice.
Vse omenjene motnje so resna stanja, ki zahtevajo temeljito strokovno pomoč v različnih oblikah in intenzitetah.
Vse omenjene motnje se lahko razvijajo več let in prav tako dolgotrajno je ponavadi tudi zdravljenje, saj je pri slednjem potrebno doseči korenite spremembe v posamezniku samem ter njegovem odnosu do sebe in okolja.
Motnje hranjenja na posameznika vplivajo celostno in neprestano ter v končni posledici morajo pripeljati do odločitve o nujnosti spremembe.
Večinoma osebe z motnjami hranjenja spoznajo, da morajo poiskati pomoč. Kljub resnosti motenj hranjenja so zdravljenja ponavadi uspešna in posameznikom prinesejo spremenjen pogled nase in na okolico predvsem pa osebno zadovoljstvo. Ozdravitev namreč pomeni življenjsko zmago, ki je poprej največkrat niso bili zmožni doseči.
Lekarnar.com