Letos marca sem izpolnila obljubo dano hčeri pred 15 leti in se odpravili na potovanje po Šrilanki.
Iztrgani iz divjega vsakdana smo v jutranjih urah pristali v Kolumbu. Že na letališču nas je zajel tropski zrak, visoka temperatura in vlaga. Obleko smo zamenjali kar na letališču, presedli v avtobus in sledile so 10 dnevne dogodivščine in doživetja.
Prvi večer smo utrujeni popadali v postelje in … prvič v tropih: vročina, vlaga in dolga pot so naredili svoje. Ker sem že 28 let bolna na ščitnici, sem se slabo počutila; nisem in nisem se mogla ohladiti. Ker hčeri nisem želela pokvariti potovanja, ki se ga je tako veselila, sem bila tiho. Odtavala sem v kopalnico, vzela veliko brisačo, jo zmočila in se nekako prebrodila prvo noč.
Drugi dan smo se ustavili v vrtu začimb, kjer smo spoznavali eksotične začimbne rastline in njihovo uporabo v ajurvedski medicini. In prvič smo se srečali z ajurvedsko masažo. Masaže smo bili potrebni, saj je bil tempo kar »hud«, posebno zame, ki nisem ravno vajena večjih naporov. Pa še slabo počutje, povezano z utrujenostjo me je pestilo. K sreči so nam prijazni domačini ponudili napitek. Njegov okus je bil mešanica pekočega, kislega, sladkega, trpkega… Pa vendar odlično! Po eni popiti skodelici sem si zaželela še drugo in jo k sreči dobila! Vprašala sem, kaj za »vrapca« smo pili in pojasnili so, da ajurvedski napitek Samahan… Takoj sem pomislila: »Nekaj zame!«.
Tako okrepčani smo nadaljevali pot. In moje počutje… Boljše! Spremljal me je okus po napitku, vračati se je začela energija…
Sledilo je drugo prenočevanje in bilo je bistveno bolje kot prvo noč - razen komarja, ki je nadaljeval glasbo šrilanškega tria, ki je igral med večerjo.
Višek našega potovanja je predstavljal vzpon na Adamov vrh (singalsko Samanala), sveto gora hindujcev, budistov in muslimanov. Visok je 2.243 m. Do vrha pelje 5.800 stopnic, višinska razlika z našega izhodišča je bila 1.100 višinskih metrov. Že od 10. stoletja je pomembna romarska pot. Na vrhu je skalna vdolbina, za hindujce stopinja boga Šive, za budiste odtis noge Bude in za muslimane ter kristjane prva stopinja Adama na zemlji po izgonu iz raja. Po budistično-singaleškem verovanju bi moral vsak budist vsaj enkrat v življenju romati na vrh gore.
Pot je prežeta z energijo svetega mesta vseh štirih religij otoka, saj je Adamov vrh sveti kraj vseh štirih ver. Eno glavnih doživetij so bili romarji na poti, ki so nas z iskreno željo vzpodbujali pri vzponu, tudi mene, ki sem se odločila, da bom hodila počasi in toliko kot bom zmogla. In k sreči prva stojnica s Samahanom! Okoli nje polno romarjev, ki so ga hvaležno pili! In med njimi tudi jaz! Tako sem že drugič okusila topli napitek, ki mi je dal novo energijo za nadaljnje stopnice. In za nadaljevanje potovanja… In za dobro počutje!
Vmes se je čas ustavil. Dnevne službene misli so počasi bledele, potovanje je postajajo vedno večji užitek. Ni me več motilo zgodnje jutranje vstajanje, ob pol petih zjutraj sem se pridružila skupini pri sprehodu na Mali Adamov vrh.
In ker je Šrilanka dežela slonov, smo obiskali tudi narodni park Yala. Srečali smo slone, bivole, krokodila, množico pisanih ptičev… Na drevesu spečega leoparda pa smo videli le od daleč.
Dneve na Šrilanki sem štela le od začetka, po tretjem sem na datume pozabila. Moje počutje pa je bilo iz dneva v dan boljše zahvaljujoč toplemu napitku, ki me je spravil na noge.
Besedilo je pripravila ga. Milena Kosi.