X Lekarnar obvestilo hq

Razstrupljanje je naš osnovni varovalni mehanizem

Razstrupljanje je naš osnovni varovalni mehanizem

Zastrupljenost. Je beseda, ki ji žal namenjamo premalo pozornosti.  Pa čeprav se za njo skrivajo številni simptomi ter bolezni za katere večina ne pozna pravega razloga. Sem sodijo kronična utrujenost in izčrpanost, avtoimunske bolezni, težave z jetri, črevesjem, pljuči in ledvicami, razdražljivost, motnje koncentracije, hormonske težave, pogosti glavoboli, alergijske reakcije in težave s kožo, pogosta vnetja, sinusitis, bolečine v sklepih in mišicah ter mnogo več.

Razstrupljanje je dejansko ključen biološki proces v našem telesu, katerega glavni namen je ostati živ in zdrav. Torej imamo v primeru zastrupljenosti le 2 možnosti: toksini se bodo izločili ali pa se bodo varno naložili, večinoma v vezivnem tkivu. Ker je razstrupljanje aktiven proces, ki porablja energijo, je zelo logično, da je prvi in najbolj poglaviten pokazatelj zastrupljenosti telesa UTRUJENOST. Glede na stopnjo utrujenosti današnje populacije ni torej odveč vprašanje »Kako se razstrupiti?«.

Kaj pa sploh so toksini in kje se skladiščijo?
Strupi oz. drugače povedano toksini so najrazličnejše snovi, ki jih vsakodnevno tvorimo v svojem telesu kot posledica presnovnih procesov in ki jih vnašamo iz okolja. Vsekakor so med najbolj obremenilnimi toksin težke kovine kot so živo srebro, svinec, kadmij, aluminij in druge (še posebej pozorni bodite vsi, ki ste imeli ali še imate amalgam v zobeh!). Ostali pomembni toksini so lahko tudi okoljski toksini, bakterijski, glivični, parazitski in virusni toksini, cepiva, kompleksi protitelo-antigen, zdravila, produkti presnove, konzervansi, toksini v oblačilih, čistilih itd. Največje skladišče toksinov je vezivno tkivo, kamor sodijo maščobno tkivo, sklepi, živčevje, stena črevesja, jeter in ledvic. Pravzaprav je vsaka naša telesna celica obdana z vezivnim tkivom v obliki medceličnine, preko katere celice med seboj komunicirajo, prejemajo hranila, kisik in izločajo strupe. Velik problem nastane, ko je količina toksinov v telesu prevelika, funkcija izločevalnih organov (jetra, črevesje, ledvice, pljuča) pa okrnjena. Tedaj se v vezivnem tkivu toksini , ki bi se sicer v normalnih razmerah preko krvi in limfe odstranili, začnejo kopičiti. Tej točki rečemo zastrupljenost. To je točka, ko celice niso več sposobne normalne komunikacije, niti sprejemanja esencialnih hranil in kisika, niti izločanja odpadnih produktov. Lahko tudi rečemo, da je to le še začetek številnih bolezenskih stanj, med kater vsekakor sodijo tudi avtoimunske bolezni.

Kaj lahko naredimo, ko smo zastrupljeni?
V teoriji je zelo preprosto – podpreti moramo svoje glavne izločevalne organe (jetra, črevesje, ledvice) in procese razstrupljanja. To lahko dosežemo s prilagojeno prehrano  – v točki zastrupljenosti namreč ni časa, da v telo vnašamo še več toksičnih produktov s predelano in hitro hrano – in pa dodajati moramo specifične nutriente s pomočjo katerih omogočimo vezavo toksinov in okrepimo telesu lastne procese razstrupljanja. Lotiti se moramo postopno, odvisno od stopnje zastrupljenosti in sposobnosti svojih organov za izločanje toksinov.  

Osnovna priporočila:

  • Izločiti je potrebno vso predelano, konzervirano in hitro hrano, ki se v telesu pretvori v kisline in povzroča vnetja. Sem sodijo tudi vsa živila iz bele moke, sladkorji, sladice, predelane mesnine (klobase, salame, paštete ipd.), industrijska olja, ocvrta in konzervirana živila.
  • Povečamo predvsem vnos zelenjave v obliki solat, enolončnic in prilog v kombinaciji z zdravimi maščobami ter kakovostnimi beljakovinami.
  • Dodamo glutation in algo klorelo, ki vežeta težke kovine ter podpirata procese razstrupljanja v celicah.
  • Podpremo tudi izločevalne organe: pegasti badelj (silimarin) za jetra, probiotiki in sok aloe vere, in prehranske vlaknine (mleta lanena in trpotčeva semena) ter tekoči klorofil.
  • Vključimo dnevno gibanje v obliki sprehodov in joge ter savno in limfno drenažo za aktivacijo limfe, preko katere se toksini izločajo iz celic, tkiv in organov. 

Avtor članka: Sendi Lešnjak, mag. inž. prehrane